Prvi, najmočnejši vrtinec spominov zapisujem v knjigo. Počasi, spoštljivo, osebno z umestitvijo vseh doživetij. Tudi hkratni objem vseh petih čutil presega zaznave. Prvi vrtinec, po večmesečni izkušnji bivanja, delovanja kot prostovoljka in nenazadnje potovanja po deželah, se razpre v slikovite kontraste. Izkušnja potovanja je ujeta med obema Amerikama, med Pacifikom in Karibskim morjem, med nevarnostjo in domačnostjo, med zelenjem in vrtoglavo nadmorsko višino. Ujela sem barvitost narodnih noš, spoznala govorico ljudi in njihove zgodbe, ki zahtevajo globlje razumevanje. Pisanost rajske subtropske narave v rokovanju onesnaženja. Večletni prezir jezika baje potomcev tiste napredne civilizacije, ki kričijo iz ruševin spoštovanja vredne džungle. Napredek kriminala in modrost preprostosti. Zahtevana previdnost v milijonski prestolnici in navdihujoče svete jame, ki so še danes v funkciji obredov. Naj pričnem tam, kjer sem svojo izkušnjo najdlje pustila delovati. Tri mesece sem se mudila v tej deželi, ki ji pravimo tudi dežela Majev- Gvatemala.
Gvatemala je država, ki se nahaja v Centralni Ameriki. Obstaja kar nekaj terminoloških teorij glede njenega imena. Prepričala me je tista, ki zatrjuje, da je ime dobila od enega izmed majevskih jezikov in njen dobesedni prevod pomeni dežela številnih dreves. Tudi moj prvi občutek dežele so bila drevesa. Do sedaj botanični slovar odkriva 2300 različnih vrst, kdo ve, koliko jih še skrivajo prostrane džungle. Skrivnost žarijo tudi Maji. Zapisujejo, da je njihovo srce prav Gvatemala oziroma področje, kjer sem tudi prostovoljno delovala – Peten. Peten, ki ponuja za raziskovalni duh nešteto možnosti. Tu živijo K’iche (izgovorjava: kiče), najštevilčnejši Maji, ki govorijo in sedaj celo zapisujejo svoj jezik. Še pred dvajsetimi leti tega ni bilo.
V Gvatemali živi skoraj 14 milijonov ljudi. Večinski prebivalci so tako imenovani »ladino«, gre za potomce Špancev. Poleg njih so uradno priznani dialekti Majev, 23 jih razlikujejo . Maji, ki so že za nepoznavalsko oko tako izstopajoči, tako majhni v rasti, a tako veličastni v kulturi. Pripovedovali so mi srhljive zgodbe, ki imajo sestavine genocida. V državljanski vojni (1960-1996) so majevske dialekte (od K’iche, Kaqchicel do Uspantek, Sakapuntek), kulturo, obrede in včasih kar ljudi same skušali izničiti, uničiti, pozabiti. Resnica v odkrivanju žrtev je še v procesu. A bode številka, zgolj med Maji je ubitih, pogrešanih prek 100.000.
Njihova drugačnost se mi je pred prihodom mednje slikala v romantični predstavi različnih presežkov, kot so piramide, koledar, znanost v astronomiji ter stavbarstvu in iskanje smiselnosti zemeljskega kaosa v sistematični religiji. Ko sem se z ostalimi prostovoljci odpeljala s štiripogonskim terenskim vozilom po stranskih poteh Petena (drugo prevozno sredstvo zaradi težavnosti džungle ni mogoče, niti letalo), sem vzorec misli stkala ponovno. Današnji Maji živijo v skromnih lesenih bivališčih. Streho pokriva bodisi odvržena pločevina razvoja, bodisi palmova veja. Tla hišice, v povprečju 15m2, so iz zemlje. Mizo ali stol nadomesti veja. Vsaj tako so panično iskali, ko so me gostoljubno sprejeli na obisk. Pohištva ne poznajo, razen viseče mreže za spanje. In tisti kup kamenja, ki služi kot ognjišče za pripravo hrane. Koruzo so iz neznanega razloga skorajda opustili. Spremljanje nje, njenega cikla rasti in priporočila božanstev je rojstvo slovitega koledarja, ki je kompleksen v razumevanju. Vsebuje veliko matematike, opazovanja (predvsem rasti koruze, Venere in Lune) in vedenja. Mimogrede, nihče ne omenja konca sveta v letošnjem decembru, le začetek nove dobe, tako imenovanega 13. baktuna (1baktun = 20 katunov = 144000 dni = približno 394 let). A zazdelo se mi je, da so Maji pretežno pozabili na koledar in koruzo, morda tudi zaradi neizprosnosti v borbi za vsakdan. Prehranjujejo se z rižem in fižolom. Enolično, za vse tri obroke dnevno. Le včasih prekinejo rutino s pečenim piščancem. Kruha in mleka na jedilniku ne poznajo. Ter voda. Tisti vir življenja, dobrina, ki mi je na tem potovanju korenito spremenila odnos do nje. Ne uporabljam je več samoumevno, hvaležna sem zanjo.
Hiške v skupini okrog trideset, v objemu zelenja, popolne, bujne vegetacije, veliko radostnih otrok, žena v pričakovanju moških, ki dan preživijo na njivah, plantažah tujcev. Nekatere skupnosti imajo šolo, celo v njihovem materinem jeziku, a je slednje prej izjema kot pravilo. Oddaljene šole so v španščini, kasneje postanejo plačljive- nedosegljiva ovira ali kraja pravice generacij s katastrofalnimi posledicami.
Na povabilo ameriških prostovoljcev, katerih najmlajši je štel 72 let, sem odšla z njihovim ogromnim džipom v eno izmed majevskih vasi. Iskali smo neoporečno vodo. Skupnost jih je takoj sprejela, a sumničavo opazovala ropot naprave, kopala je že na 45 metrih globine (za njimi je bil že 6. dan odkrivanja). Tudi meni so vsi prisotni nemudoma izkazovali srčno naklonjenost. Ker so bile v vasi pretežno ženske z otroki (možje so delali), so me vse skušale prijeti za roko in me vabile v goste. Da se ne bi zamerila, sem sedla mednje na nekakšnem trgu, kjer je bila edina klop v vasi. Obšel nas je tisti občutek, ko gostoljubnost ne potrebuje besed. Kljub temu sem bila iskreno vesela dveh deklet, ki sta poznali polomljeno španščino, kot jaz, ostale so izključno govorile le k’iche dialekt. Dovolj, da smo ustvarjale nepozabno, neponovljivo vez prijateljstva, nit srca. Vse so me prosile, naj jih naučim šteti do pet v angleškem jeziku. Devetnajst letno dekle je najbolj goreče srkalo znanje. Od njenih vrstnic se ni razlikovala v ničemer. Ali pač. Tudi ona ima že tri otroke. Pred kratkim jo je zapustil mož, sedaj živi v bližini staršev, ki ji včasih pomagajo. Najmlajši je še vedno z dolgo ruto ovit po teleščku, da čuti materino bližino ves čas. Ko spi, ko obira fižol, ko pripravlja drva za kuho, ko se umiva v oddaljeni reki, vedno pri njej. Ovit v bližino je otrok vse do tretjega leta starosti. Tej izključno materinski skrbi pripisujejo nekateri sociologi razlog, da so prav zaradi neprekinjenega stika z materjo kasneje ti otroci občutneje samostojnejši. Opazujem dekle, njen mladostni obraz je drugačen od najstnic v Sloveniji. Kot da je prekrit s težavami odraslih. Pa saj je odrasla, po kriteriju njene družbe.
Piše: Darja Del Fabro
Komentirajte!
Ali ste tudi sami že obiskali Gvatemalo? Si želite potovati tja? Kaj vas najbolj vleče tja? Se tja odpravljate in potrebujete dodatne informacije?
