S kolesom do Beograda

S kolesom do Beograda
Urban in Evgen

Potovanje s kolesom je eden najbolj zanimivih načinov raziskovanja in odkrivanja svetosti narave in se ga ne da primerjati z nobenim drugim načinom potovanja. Z namenom doživeti lepote narave in nekaterih mest, se sprostiti, aktivno preživeti prosti čas, mogoče napisati kakšno zgodbo, predvsem pa početi ravno to, kar naju veseli, sva se odločila za rekreativno kolesarjenje do Beograda. Najin projekt se je začel z načrtovanjem poti, nabavo potrebne kolesarke opreme (kolo, kolesarski prtljažnik, potovalna torba, …) in športne prehrane (pijača izotonik, energijske ploščice, …) ter s krajšimi kolesarskimi treningi, večinoma po ravninskem področju Ptujskega in Dravskega polja. Kot rekreativna kolesarja sva izbrala pot ob reki Dravi in Donavi na relaciji Ptuj – Zavrč – Varaždin – Koprivnica – Virovitica – Donji Miholjac – Osijek – Vukovar – Ilok – Novi Sad – Beograd in tako prekolesarila del slovenskega Spodnjega Podravja, Hrvaškega Zagorja, Podravine in Slavonije ter Srbske avtonomne pokrajine Vojvodine. Tekom poti se je v spomin vtisnilo veliko trenutkov in doživetij in le nekaj od teh bova poskušala z dodatki fotografij podoživeti z vami.

1.dan: Ptuj – Virovitica; zamenjava zračnice, 8 ur kolesarjenja in prevoženih 160km

V zgodnjih jutranjih urah sva v polni kolesarski opremi začela z najinimi prvimi kilometri. Na mejnem prehodu Zavrč – Dubrava Križovljanska nisva imela kaj (beri: nikogar 🙂 ) prijaviti, saj sva na pot vzela le najnujnejše stvari. Brez postanka sva kolesarila do 50 kilometrov oddaljenega mesta Varaždin, kjer sva se okrepčala in nadaljevala po podravski magistrali v smeri proti mestu Koprivnica, kamor sva prispela še pred poldnevom. Ker sta bila mestni trg in park polna ljudi različnih narodnih skupin, sva si kar s kolesa ogledala mestno središče in si na kratko odpočila v okrepčevalnici pri lokalnem vulkanizerju. Kasneje se je izkazalo, da sva za postanek izbrala odlično lokacijo, saj nama je prijazen gospod pomagal pri zamenjavi (pumpanju) Urbanove predrte zračnice. Sicer pa je cesta do Koprivnice kljub številnim avtomobilom in tovornjakom zaradi razširjenega voznega pasu varna za kolesarje. V precejšnji vročini in ob rahlem stranskem vetru sva nadaljevala s kolesarjenjem po obširni nižini proti Slavoniji, panonski pokrajini žitaric (največ koruze, ki naju je spremljala ves čas poti) in drugih kulturnih rastlin za hrano ljudi in živali. Tudi sama sva med krajšimi postanki zaužila veliko žitaric v obliki žitnih ploščic. Res sva se naveličala takšnih in drugačnih dovoljenih poživil, lahko bi rekli »krmil« 🙂 Po 11 urah potovanja, od tega 8 ur kolesarjenja, in prevoženih 160 kilometrih sva prispela v mesto Virovitica, ki leži na ravninskem področju severovzhoda Hrvaške. Najela sva sobo, si privoščila zasluženo hrano in »osvežilno« pijačo, ogledala mesto z dvorcem (nič posebnega) in se odpravila spat. Vedela sva, da naju čakajo naporni dnevi.

2. dan: Virovitica – Osijek; obširna ravnina, največje meto Slavonije, prevoženih 130km

»Noč je bila kratka, zato pa bo dan bolj dolg,« sva si rekla in se ob 7. uri odpravila na pot z dnevnim ciljem v mestu Osijek. Med krajšim postankom za pripravo izotonične pijače sva srečala kolesarja iz Beograda, ki se je sam vračal s kolesarskega maratona v Sloveniji. V kraju Slatina sva, namesto s t.i. špricarjem, nazdravila z energijskim napitkom in nadaljevala v smeri proti mestu Donji Miholjac. Za ta del poti ob hrvaško – madžarski meji je značilna izrazita redka poseljenost (le 4 manjše vasi na razdalji 40 km, na poti nisva srečala skoraj nikogar) in obširna ravnina. »Dolga dolga je cesta, od mesta do mesta«, … – Vlado Kreslin ima prav. 🙂 Videti je bilo le z namakalnimi sistemi opremljene nasade rumene paprike, lubenic, oljnih buč in drugih vrtnin iz skupine plodovk. Proti mestu Osijek sta se naseljenost in promet močno zgostila, najbolj tik pred le-tem največjim mestom Slavonije, kamor sva ob upoštevanju vseh prometnih znakov (omejitev hitrosti :)) prikolesarila po cesti v izgradnji. Ker sva se po drugem dnevu in po dodatnih 130 kilometrih kolesarjenja počutila še precej sveže, sva dan končala z ogledom mesta ob reki Dravi in regeneracijo dehidriranega telesa z osiječkimi napitki …

3.dan: Osijek – Novi Sad; Vukovar, Bačka Palanka, lagano sportski, utrujenost

Za tretji dan sva načrtovala kolesarjenje do 130 km oddaljene prestolnice Srbske avtonomne pokrajine Vojvodine, Novi Sad. V tempu »lagano sportski« sva v mesto Vukovar prikolesarila po nekoliko daljši, a za kolesarje prijaznejši in manj prometni poti ob izlivu reke Drave v reko Donavo (smer za mesto Erdut oz. naselje Dalj). Za pokrajino ob hrvaško – srbski meji so značilni nasadi krompirja, sončnic (v hrvaščini suncokret :)), koruze, sladkorne pese in vinske trte. Po nekaj krajših vzponih in spustih sva po skupaj prevoženih 370 kilometrih prestopila državno mejo s Srbijo in se za kratek čas ustavila v mestu Bačka Palanka. Ker sva ta dan nameravala prekolesariti le še 40 km, sva nadaljevala s počasnim poganjanjem pedalov po evropski kolesarski poti EuroVelo 6 (gre za kolesarsko pot od Atlantskega oceana pa vse do izliva reke Donave v Črno morje) do mesta Novi Sad. Namestila sva se v apartmaju lepo urejenega hostla Kutak v samem središču mesta. Ob koncu dneva sva se tudi zaradi utrujenosti od nekoliko bolj razgibanega terena, močnejšega sonca in tudi luknjaste ceste v Srbiji počutila precej izčrpano.

4. dan: Novi Sad; Petrovardinska trdnjava, čisto in lepo urejeno mesto, najboljša hrana

Prosti dan sva izkoristila za raziskovanje drugega največjega mesta v Srbiji s približno 350.000 prebivalci. Najprej sva na srečo še pravočasno poskrbela za nakup avtobusnih vozovnic za Slovenijo, nato pa obiskala veličastno Petrovardinsko trdnjavo z mogočnim obzidjem – simbol mesta, ki leži ob desnem bregu reke Donave in od koder se ponuja lep pogled na mesto Novi Sad, reko Donavo, Fruško goro in Panonsko nižino. Ta kulturno zgodovinski spomenik je bil dokončan v 18. stoletju, danes je na trdnjavi več objektov in stavb (hotel z elitno restavracijo; muzeji, zgodovinski arhiv; ateljeji; ipd.), ki so razporejene v 3 nivojih in so medsebojno povezane s številnimi potmi, hodniki in podzemskimi prostori. Pod trdnjavo je staro naselje Petrovardin, ki so ga naselili že Rimljani in je poznano po svojih ozkih ulicah.

Novemu Sadu daje poseben pečat staro mestno jedro, ki ga je brez težav in v kratkem času najbolje prepešačiti. Poleg »naravnih« lepot sva si podnevi in ponoči ogledala glavne znamenitosti mesta. Mestne ulice in trgi so čisti in lepo urejeni ter posebej v večernih urah polni ljudi. Enako velja tudi za zgledno urejen mestni park z manjšim jezerom ter ostale predele mesta ob reki Donavi.

Željna kulinaričnih užitkov sva se pri frizerki pozanimala o najboljši hrani v mestu ter poiskala omembe vredno restavracijo Zlatiborsko prozorče, ki se nahaja ob mestnem stadionu in športnem centru SPENS. To je prostor, ki ga je bilo zaradi odličnega ambienta, prijazne postrežbe in predvsem okusnih  tradicionalnih jedi vredno obiskati.

Novi Sad - Zmaj Jovina ulica
Zmaj Jovina ulica z gostinsko ponudbo po ugodnih »akcijskih« cenah-naročiš dve, plačaš obe 🙂
Balkan - čevapčiči
V številnih lokalih se predvsem zelo dobro jé. Zato pa brez čevapčičev na najrazličnejše načine seveda ni šlo 🙂

5. dan: Na poti v Beograd; veliko prometa in živčnih voznikov, 26 ur kolesarjenja

Ker že »dolgo« nisva kolesarila, sva se zgodaj zjutraj odpravila proti končnemu cilju, Beogradu. Pri kolesarjenju med Fruško goro in reko Donavo naju je pot najprej vodila čez okrog 5 kilometrov dolg klanec, to je bil sploh prvi večji vzpon in najvišja točka najine poti, nato pa še po zelo slabem krajšem odseku poškodovane betonske kockaste ceste do mesta Sremski Karlovci. Po postanku v mestu Inđija sva presenečena naletela na lepo urejeno kolesarsko pot od Stare do Nove Pazove. V Zemunu, predmestju Beograda, je vožnja postala zelo adrenalinska, saj je bilo veliko prometa in živčnih voznikov. Kljub temu sva že opoldne brez večjih težav prikolesarila v Beograd. Namestila sva se v hostlu Skadarlija sunrise, ki je lociran v samem središču mesta in ima celo lastno dvorišče. Po skupaj prevoženih 510 kilometrih v 26 urah kolesarjenja sva se izjemno zadovoljna z opravljeno potjo odločila za tradicionalno srbsko nočno življenje na Skadarliji, v starem boemskem delu mesta, ki zaživi v večernih urah in je danes poznan predvsem po številnih gostilnah in starogradski glasbi.

6. in 7. dan: Beograd; živahno velemesto, nabito polne ulice, aktiven vikend

Beograd. Mesto z burno zgodovino; številnimi zgodovinskimi spomeniki in stavbami; muzeji (za le-te se nisva posebej zanimala); številnimi trgi, parki in vodnjaki ter drugimi kulturnimi in naravnimi znamenitostmi. V primerjavi z Novim Sadom veliko večje in živahnejše velemesto. Mestna prevozna sredstva (tramvaji, trolejbusi in avtobusi) so bila nabito polna, enako velja za mestne ulice in kavarne v starem mestnem jedru. Vikend v Beogradu sva tako kot prejšnje dni preživela aktivno. Kljub težkim nogam sva prehodila skoraj celotno središče mesta: od parka Kalamegdan s trdnjavo po znameniti Knez Mihailovi ulici mimo Trga republike (glavni mestni trg s spomenikom knezu Mihailu Obrenoviću) do Skadarlije oz. do Trga Nikole Pašića (Narodna skupščina), Trga Terazije in naprej do Trga Slavija (zelo zahteven krožni promet).

Bolj oddaljene predele mesta sva si ogledala s kolesom, pri čemer velja omeniti pomanjkanje kolesarskih stez v mestu, ki jih z izjemo sprehajališč ob reki Donavi in Savi praktično sploh ni. Obiskala sva Hram Sv. Save, stadion JNA (Partizan) in Marakana (Crvena zvezda) ter Dedinje (Hiša cvetja v kompleksu muzeja zgodovine Jugoslavije). Nekaj časa sva se zadržala tudi na Adi Ciganliji (nekdanji otok na reki Savi, v poletnih mesecih priljubljeno kopališče in največji športno-rekreacijski kompleks v mestu) in ob izlivu reke Save v Donavo (pod beograjsko trdnjavo, kjer je tudi teniška akademija Novaka Đokovića). V večernih urah sva najini prevozni sredstvi naložila na avtobus in sledila je kar 8-urna vožnja do Ptuja, kamor sva prispela po natanko tednu dni potovanja.

Srečen konec najine poti

Potovanje s kolesom ima svoj čar. Doživela sva veliko lepih trenutkov, celotno pot opravila skoraj brez zdravstvenih in drugih večjih težav, vreme nama je bilo izjemno naklonjeno, izpolnila sva zastavljen cilj in v prijetnem ter sproščenem vzdušju premagala načrtovano pot. Še kdaj…

Kjer sva pred natanko tednom dni začela, tam sva tudi srečno končala najino potovanje (peš most čez reko Dravo na Ptuju).

Komentirajte!

Kaj menite o kolesarskem podvigu Urbana in Evgena? Ste se tudi sami že kdaj podali na kakšno podobno pot?

SORODNI ČLANKIMORE FROM AUTHOR