V življenju prideš do točke, ko samo razmišljanje o nekem početju zate več ni dovolj. Vsak od nas se je rodil v ta svet z določenim namenom, talenti in predispozicijami, ki določajo, kdo smo, in vodijo vsa naša dejanja. Moja dejanja so mi pokazala, da sem po srcu pustolovec, saj živim za pustolovščine, ki dajejo mojim očem tisti žareči sijaj. Prvič sem opazil ta sijaj že v otroštvu, med tem ko sem bral knjige kot V 80 dnevih okoli sveta, Robinson Crusoe… Ni trajalo dolgo, ko zame le branje o doživetjih drugih pustolovcev ni bilo več dovolj.
Šele ko sem sprejel svojo vlogo na tem svetu, sem razumel, da je namen pustolovca biti navdih drugim in jim pokazati, kako lahko tudi sami premagajo vse ovire z ljubeznijo, vero, pogumom in močno voljo. V življenju ni nemogočih poti, obstajajo le težke in lahke poti. V svojem življenju sem spoznal, da prav izbira težjih poti, tistih polnih istih ovir, ki jih nosimo znotraj, dajo človeku življenje, ki ga je vredno živeti. S soočanjem z lastnimi strahovi in omejitvami pričenjamo razumeti, kdo smo ter kakšna oseba bi lahko postali. Živeti svoje sanje da posamezniku modrost, s katero lahko drugim pomaga doseči enako.
Razlog za odhod, priprave in načrtovanje
Poleti 2012 se je moje življenje nenadno popolnoma obrnilo na glavo s smrtjo mojega duhovnega učitelja in za nameček se je moje 8-letno ljubezensko razmerje spremenilo v spomin na preteklost. Prišel je čas, da se odpravim v svet in sam poiščem odgovore na vprašanja. Vedno sem si želel prepotovati svet, do leta 2012 pa sem končno razumel, da tako kot življenje, bistvo potovanja ni cilj temveč pot in način, kako jo prepotuješ. To je glavni razlog, zakaj nisem hotel uporabiti letal, vlakov ali avtomobila. Motorno kolo bi bilo super, če bi kaj vedel o servisiranju, hoja pa se mi je zdela za odtenek prepočasna, zato sem izbral okolju prijazno kolo. Z vsakim dnem je želja v meni postajala močnejša, z njo pa se je začel krepiti tudi moj duh.
Prvi, ki me je navdušil in se mi pridružil pri ideji, je bil brat moje bivše punce, Marko. Zanimivo, glede na to, da me je prav on s svojim kolesarskim potovanjem okoli Evrope navdušil, da tudi sam uporabim kolo pri svojem podvigu. V tej točki sva združila moči, edino planiranje, ki sva ga opravila v zadnjih 6 mesecih, je bila odločitev, da greva proti vzhodu. Bolj kot se je bližal dan odhoda, bolj je postajala jasna cena, ki jo bova morala plačati – pustiti popolnoma vse, kar poznava. Odločila sva se, da se odpraviva na cesto življenja.
Dan odhoda – strah, beg in svoboda
“zadnje” domače pivo, preden sva v zahajajočem soncu odhitela poiskat prvi
tabor nedaleč stran od mejnega prehoda. Ko sva zvečer ležala na ponjavi in
zamišljeno gledala v zvezdnato nebo, naju je prevzemal tisti občutek, ki se
vedno pojavi na pragu uresničitve sanj, tako vsakdanji, vendar tako skrivnosten,
da ga v besedah lahko opišeš le kot: to je to!
Že takoj naslednji dan pa sta se najini poti ločili, moja je vodila proti Senju ter nato nazaj v Ljubljano na zagovor diplomske naloge, Markova pa povsod po Balkanu, dokler se ponovno ne srečava. Po opravljenem zagovoru in slovesu od staršev sem se pognal v lov za Markom, ki je v času moje odsotnosti kolesaril po Hrvaški, Bosni, Srbiji in Črni gori, dogovorjena pa sva bila, da se dobiva v mestu Metkovič, v delti reke Neretve.
Prvi internet mi je uspelo najti šele v Zadru, predvsem zaradi nekega čudaškega strahu pred gručami ljudi, ki so vedno posedali pred gostilnami. V glavnem spim, kjer mi paše, zadnjič na balkonu neke vile brez lastnikov s super razgledom na sončni zahod. Dan kasneje sem bil končno prvič v Paklenici, kjer sem na polno soliral cel dan, šele konec dneva pa preberem, da je to prepovedano, ampak mi je za to popolnoma vseeno. Tu pa sem odkril tudi neverjetne tolmune s čudovitimi slapovi čiste in prijetno tople vode. Po ogledu Zadra sem jo mahnil proti Šibeniku v upanju, da najdem bungiee na mostu sv.Roka, žal pa je izjemno močan veter prekrižal moje načrte po adrenalinskem skoku v globino.
Kriza, čelni veter in spoznanje
Po Splitu sem ugotovil, da mi tako fizično kot psihično to potovanje ne predstavlja takšnega izziva, kot sem pričakoval, in sem imel zato manjšo krizo, ko sem že drugi dan kolesaril v čelni veter. Takoj ko sem zavil s poti, da si ogledam kako stvar ali pa da samo »chill outam«, je veter prenehal pihati. Super, si rečem in skočim nazaj na kolo, a takoj, ko začnem dirkati dalje, prične ponovno z vso silo pihati točno vame, ne glede na to ali sem bil obrnjen proti vzhodu, zahodu ali severu. 🙂 Kar nekaj časa sem trmaril, dokler se nisem dokončno ustavil, ulegel na tla in začel premišljevati, kaj delam narobe. Ker ne verjamem v naključja, se mi tudi ta veter ni zdel ravno naključje. Po pol ure sem prišel do naslednjega zaključka:
- Opcija A: Nadaljujem s tem tempom dalje in bom v manj kot letu dni nazaj v Sloveniji, od potovanja pa bom odnesel le kilometrino in odlično kondicijo.
- Opcija B: Take the time to smell the flowers! Enyoy life and this trip! Pa prvič v življenju neham pretiravati v vsem in se končno naučim hoditi po srednji poti, saj bo življenja še prehitro konec, sploh pa s tempom, s katerim živimo dandanes!
Izbral sem slednjo opcijo. To brezdomno potovanje ima svoj čar in moram reči, da sem v tednu dni Hrvaške videl in doživel stvari, kot jih vidiš le v najglobljih hoolywoodskih filmih. Ko sem še živel v stanovanju, sem prebil čisto preveč časa notri in zamudil toliko lepih trenutkov, ki so se medtem porajali zunaj, ker sem preveč stvari jemal za samoumevne. Medtem ko se zunaj predvaja življenje, ga mi zaradi posedanja pred televizijo in računalnikom zamujamo.
Srečevanje popotnikov, problemi na meji, močno deževje in zakajeni bunker
Po uvodnem delu potovanja pričnem srečevati druge popotnike, predvsem na kolesih, s katerimi si delim in izmenjujem izkušnje ter znanje. Jaz njim o severu oni meni o jugu. Počutim se veliko bolj sproščenega v tem novem okolju, tudi ljudje me vedno več ogovarjajo, sprašujejo in predvsem spodbujajo. Hrvatice pa žal sploh ne »padajo« na ta »world cyclist look«. Medtem ko nekega večera ležim ob Neretvi, ugotavljam, kako drugače je videti realnost v primerjavi z našimi predstavami o tem, kako bo, ko bom tu in tam… resnično neobičajen občutek!
Domotožje me končno zapušča, spomini pa ostajajo na to preteklo življenje. Po srečanju z Markom v Metkoviču se počasi odpraviva iz doline Neretve proti obalnemu bosanskemu mestecu Neum, kjer si vsa vesela kupiva cigarete (1,20 evra) in tobak (2 evra) – iz principa zaradi nizke cene. Tu sva imela tudi prvi “problem” na celem potovanju, ko sem si prvič pred mejnim prehodom pozabil skriti svoje »dreadlockse« pod ruto. Seveda je takoj sledilo vprašanje, če kadiva travo? Kar sva odločno zanikala. Verjetno bi naju mlada uslužbenka carine še preiskala, pa jo je verjetno minilo, ko je videla, koliko torb imava. 🙂
Kmalu za tem pa je začel dež svojo misijo popestritve najinega potovanja. Najprej je bilo videti, da bo le kaka plohica. Malo morgen! Midva pa jo naveličana magistrale mahneva v neke obmejne hribe, kjer praktično ni prometa. Na srečo je bilo vse polno vojaških bunkerjev iz časov oluje (ironično ime za najine okoliščine), tako da sva se lahko vsakič, ko je začel padati dež, skrila v kakšnega. Vsake toliko je dež ponehal in sva se odpravila dalje, malo kolesariva in ko spet začne, se ponovno skrijeva, in tako dalje cel dan. Proti večeru vsa mokra najdeva bunker, v katerem bi spala, ampak sem jo tokrat zagodel jaz z idejo kurjenja vlažnih časopisov, ki jih je bilo vse polno po tleh. Vsa mokra v slabi minuti nato stojiva na vhodu bunkerja na vetru in dežju, zreva v popolnoma zakajen bunker, v kateremu se širi ogenj in proizvaja vedno več dima.
Deževni Dubrovnik in gruče turistov
Brez druge alternative se oblečeva v nepremočljivo opremo in se odpraviva dalje. Še vedno naju zabava komičnost situacije, zato se fotografirava s kravami, ki tako kot midva romajo v dolino po sredini ceste. V nasadu oljk ob morju nama v intervalu brez dežja le uspe postaviti šotora in skuhati čaj, preden se ponovno ulije dež ter ne preneha do popoldneva naslednjega dne. Midva pa sva bila zmenjena, da prevzameva Markovo pošto pri raziskovalcu, ki dela v akvariju v starem mestnem jedru Dubrovnika. Akvarij sva si še zastonj ogledala ter jim v pisarni pojedla tudi vse piškote. Do Dubrovnika naju je seveda dež pral vseh 30 km ter še nekaj ur v samem mestu. Zavore pa so delovale tako slabo, da sem pri spustu v sam Dubrovnik zaviral z uporabo obeh nog in rok, a se mi kljub temu ni uspelo ustaviti in sem se le za las uspel izogniti trčenju z avtomobilom, ki se je nenadno ustavil pred menoj! Gledalci so bili seveda navdušeni. Nobeden od naju pa ni več imel nasmeška na obrazu kot ponavadi, saj se je ogled mesta sprevrgel v mokro bitko.
Staro mestno jedro z značilnim obzidjem naju je precej spominjalo na Omaha beach (dan D – izkrcanje zaveznikov v Normandiji ), le da so vojake zamenjali turisti. Kaj takšnega še nisem nikoli videl, povejo pa nam, da je še mnogo huje v vrhuncu sezone! Sledil je pobeg iz Dubrovnika, v katerega sploh ne bi šla, če ne bi bilo tega paketa (ki sem ga pozabil prevzeti od Markove mame).
Samo ena misel nama je šla po glavi, čimprej v Bosno, v mir, samoto … tokrat s skritimi dredi, da ne bo problemov. Nadaljevanje sledi …
Piše: Rok Kočevar
