Na kosilu s kuščarji
Surfers paradise poln morskih psov in meduz
Avstralski izlet
Iz Brisbana smo Gemma, Darren, Alex in jaz nadaljevali pot do Melbourna, kjer smo komaj čakali na naš avstralski roadtriiiiiiip! 🙂
Pri agenciji Wicked capervan, ki vam jo toplo odsvetujem, smo si sposodili star »hipijevski« kombi. Zunanjost je bila porisana z liki Kim Possible in »okrašena« z napisom: »Nisem ginekolog, a vseeno lahko pogledam.« Polni pričakovanj smo se iz Melbourna odpravili proti zahodni obali po slavni cesti »Great ocean road«.
Že prvi dan smo se spopadli z iskanjem primernega prostora za naš kombi, saj spanje izven kampov na parkirnih prostorih ni dovoljeno. Ko smo končno našli prostor, smo si želeli le počitka. Zaradi nepopisnega mraza se tisto noč nismo pretirano naspali. Zjutraj smo nadaljevali pot in kmalu ugotovili, da se je splačalo trpeti celo noč. Okoli nas so se nizali čudoviti razgledi na ocean in klife, zvečer pa nas je obkrožal prelep sončni zahod. Prevzel me je tudi utrinek, ujet med sprehodom po deževnem gozdu, kjer so me ogromna drevesa popolnoma sprejela medse. Naslednjo noč smo ponovno spali v kombiju, vendar tokrat na vrhu klifa. Vso noč so nas spremljali mogočni zvoki narave, svež zrak in čudovit razgled.
Premraženo jutro
Naslednje jutro smo se zbudili resnično premraženi. Romantično parkirišče je bilo zelo hladno in vetrovno, zato se ponovno nismo kaj prida naspali. Že zgodaj zjutraj nas je zbudil “ranger” (neke vrste policist), ki nas je opozoril, da ne smemo spati na javnih parkirnih mestih.
Ko je naš kombi po večkratnih poskusih le stekel, smo se odpravili na pot. Po zajtrku smo si ogledali ogromne skale v oceanu – 12 apostolov (ni jih dvanajst :)), londonski most in arkado. Vse te naravne umetnine kažejo neverjetno moč narave in oceana. Ko stojiš na koncu tega sveta, dobiš tisti pravi popotniški občutek.
Kenguruji, emuji in koale so redni spremljevalci prometa
Zastrupitev v kombiju
Noč čarovnic
Grozljivka sredi Avstralije
Štirje veseli in brezskrbni popotniki smo se v hipijevskem kombiju vozili po Avstraliji proti mestu, kjer smo imeli naslednji dan obveznosti. Vozili smo se po temnih cestah sredi deževnega gozda. Vmesna mesta so bila majhna, prazna in srhljiva. Počasi nas je ujela noč, zato smo se odločili, da bomo prenočišče našli v naslednjem mestu. V tistem trenutku se nam je sredi hriba pokvaril kombi. Pihal je močan in srhljiv veter. V trdi temi smo čakali na rešitelja. Jaz in Ema sva bili že pošteno prestrašeni, medtem ko sta se fanta norčevala iz nastale situacije. Vlečna služba nas je odpeljala do najbližjega mesta, ki smo ga poimenovali kar mesto duhov. Zaradi pozne ure smo se odločili, da bomo prenočili v kombiju pred mehanično delavnico. Ko smo ugotovili, da se mehanična delavnica nahaja sredi gozda, sva se dekleti raje odločili, da prespiva v najbližjem hotelu. V mestu, ki je bilo videti strašljivo zapuščeno, sva našli kitajski hotel z gostinskim lokalom, polnim pijanih moških. Bili sva popolnoma prestrašeni popotnici v zapuščenem mestu. Za nameček je zunaj strašil močan veter, ki je povzročil premikanje hotela ter odpiral in zapiral vrata. Prestrašena fanta sta ugotovila, da spanje sredi gozda ne bo mogoče. Zato sta se z orodjem za obrambo odpravila v mesto, da naju poiščeta. Kmalu sta naju našla na hodniku poleg hotelskega lokala, vsi smo bili enako prestrašeni. V lokalu se je medtem med lokalnimi pijanci že odvijal pretep.
Beg iz Bege
Dopust na plaži
Vtisi
Prva stvar, ki me je presenetila pri Avstralcih, je njihovo obnašanje. Sproščenost in dobra volja ter prijateljski odnos do vsakogar. Kamorkoli prideš, naj bo to trgovina, hostel ali avtobus, te pozdravijo “Živijo, kako si?” ali “Živijo, kaj si počela danes?”. Na začetku sem bila nad takimi vprašanji tako presenečena, da nikoli nisem odgovorila. Zakaj bi prodajalko v trgovini zanimalo, kako sem in kaj sem počela ali pa celo, kakšni so moji plani? Čez čas sem ugotovila, da se na ta vprašanja dejansko odgovarja, in seveda si potem sam na vrsti, da vprašaš prodajalca, kako je. Tako, da se iz majhnega nakupa ali prihoda na avtobus vedno razvije kratek klepet.
Druga stvar, ki je očitna pri avstralski kulturi, je njihov videz. Ko prideš v obalna mesta in se ozreš okoli, imaš občutek, da si pristal v Hollywoodskem surfarskem filmu. Vsa telesa so izklesana do popolnosti in oblečena v zapeljiva surfarska oblačila. Samozavesten in ponosen odnos, ki ga po mojem mnenju spremlja malo nadutosti. Avstralci so mi všeč, pa vendarle dvomim v njihovo iskrenost. Ta »frajerski« odnos je za moj okus videti preveč zaigran.
Velik del Avstralije predstavljajo seveda narava in njena bitja. Ko se zjutraj zbudiš in na roki hraniš ptička »rasta« barv. Med vožnjo se po cesti sprehajajo kenguruji. Opazovanje koal, ki želijo ujeti naslednjo vejo za kosilo. Ogled kitov med sprehodom ob oceanu, med katerim ti pot prečka še kača.
To je delček Avstralije. Dežele kontrastov. Tako v barvah kot v bitjih …
, kot jo nekateri imenujejo. Če ste zamudili prvi del potopisa okrog sveta, ko se je Beja potepala po Evropi, si ga lahko pogledate tukaj.){kind=link}