Potovanje s transsibirsko železnico od Moskve do Pekinga

Picture
Damjan Končnik

Transsibirska železnica je bila zgrajena med leti 1891 in 1916 in je mreža železnic, ki povezuje evropski del Rusije in pokrajine ruskega Daljnega vzhoda. Če odštejemo dvakrat mesečno redno povezavo med Moskvo in Pjongjangom v Severni Koreji, je transsibirska železnica od Moskve do Vladivostoka najdaljša železnica na svetu. Dve veji vodita iz Moskve do Pekinga, ena preko Mongolije in druga preko Mandžurije. Dolžina železnice do Pekinga preko Mongolije znaša skoraj 8.000 kilometrov. Na tej poti doživite tri izjemno velike dežele, tri kulture, tri različne kulinarike in še bi lahko naštevali. Po tirih transsibirske železnice sem potoval že trikrat in me vedno znova navdušuje.

Zemljevid transsibirske železnice, ki velja za najdaljšo na svetu. Njena dolžina je 9.288 km, na svoji poti prečka 8 časovnih pasov in navdušuje številne popotnike iz vsega sveta.

Vsaka pot se začne s prvim korakom, ki vodi na tem potovanju najprej do ambasad in konzulatov, da sem pridobil vize za pot. Mongolsko vizo sem uredil na Dunaju, rusko in kitajsko pa v Ljubljani. Če priletite v Moskvo in se usedete na vlak ter direktno odpravite v Mongolijo, potrebujete samo rusko tranzitno vizo. Toda Rusija je prelepa, da bi jo kar tako izpustili. Mogočna Moskva, Kremelj, Rdeči trg, katedrala Vasilija Blaženega, Veliki teater… so stvari, ki se jim ne bi odpovedal. Poleg blišča Moskve me zanima tudi življenje v odmaknjenih vaseh. Irkutsk je najlepše mesto Sibirije in z Bajkalom vreden nekajdnevnega obiska, če ne celo tedenskega. Prostranstva Mongolije so poglavje zase, pod sibirsko tajgo je svet polpuščav in puščav. Kitajska je dežela velikih iznajdb, odkritij, filozofije in umetnosti, kar daje temu potovanju posebno dragocenost.

Moskva – Kremelj, Rdeči trg, vojaške parade, cerkev sv. Vasilija Blaženega …

Po pristanku v Moskvi nas je voznik odpeljal do hotela Ismailovo Alfa, ki so ga zgradili za olimpijske igre leta 1980. Je na odlični lokaciji, dve minuti vstran od podzemne železnice, ki vodi direktno v center mesta. Do hotela smo prispeli pozno popoldne. Po malce daljši poti do Moskve smo odšli najprej v bližnjo restavracijo in nazdravili našemu epskemu potovanju. Moskva se hitro razvija in občutek sem imel, kot da smo v ZDA, vsaj takšna je bila hrana, ko smo pogledali na jedilni list. Ruska nota v hrani ji daje še poseben okus. Po zajtrku smo se odpravili v center Moskve, najprej v Kremelj (kjer ima svojo rezidenco tudi predsednik Rusije). Vrsta pred blagajno to pot ni bila predolga. Obhodili smo notranjost Kremlja in si ogledali nekaj najlepših katedral, okrašenih s pozlačenimi kupolami. Na trgu katedral kraljujeta katedrali Marijinega oznanjenja, kjer so nekoč kronali ruske carje, in katedrala nadangela Mihaela, kjer so pokopani številni ruski carji. Zvonik Ivana Velikega je posvečen vsem Ivanom. Sprehodili smo se tudi do dveh železnih velikanov, ki nista nikoli služila svojemu namenu. To sta carski top in carski zvon.
Picture
Orožarna v Kremlju, ki se lahko pohvali s 40-tonskim carskim topom (kateri ni bil namenjen za streljanje s topovskimi kroglami) ter z 200 ton težkim carskim zvonom, ki je največji na svetu. Od njega se je odkrušil enajst ton težak kos, ki je kriv, da zvon nikoli ni donel.
Picture
Katedrala nadangela Mihaela v Kremlju, v kateri so pokopani številni ruski carji.

Iz Kremlja smo zavili na Rdeči trg. V parku pred Kremljem smo si ogledali menjavo straže. Strumno korakanje mladih ruskih vojakov je posebno doživetje. Ker je bil pred kratkim dan Moskve (4. september), se na njem marsikaj dogaja (vojaške parade). Sprehodili smo se po GUM-u, ki je slavna veleblagovnica, kjer se poleg najboljših ruskih produktov prodajajo vse svetovno znane blagovne znamke. Mimo Leninovega mavzoleja smo zavili do morda najlepše katedrale na svetu, vsaj od zunaj, cerkev svetega Vasilija Blaženega, sezidana v čast zmage ruske voske nad Tatari pri mestu Kazan.

Picture
Poleg menjave straže je posebno doživetje tudi ogled konjenice ali kakšne vojaške parade na Rdečem trgu.
Picture
Za mnoge najlepša katedrala na svetu – cerkev svetega Vasilija Blaženega, ki je bila zgrajena v čast zmage ruske voske nad Tatari pri mestu Kazan.

Odpravili smo se do pristana ob reki Moskvi in si še iz te perspektive ogledali mesto. Mimo nas je polzelo obzidje Kremlja, katedrale, spomenik Petru Velikemu – ustanovitelju ruske mornarice, zabavišče, vesoljsko vozilo buran, olimpijski stadion Lužniki, finančna četrt…, dokler nismo prispeli do končne postaje. Dan smo v celoti izkoristili, saj je odhod vlaka malo pred polnočjo. Vlaki imajo za naše razmere malenkost drugačne dimenzije kot pri nas, prav tako železniške postaje. Kompozicije so dolge in gneča je precejšnja. Prav zanimivo je opazovati, kaj vse tovorijo domačini s sabo, ko gredo na vlak. Lahko bi skorajda rekli, ni da ni. Sprevodnici sem oddal vozovnice do Tajšeta, potem pa smo se udobno namestili. Novi vagoni so izjemno lepi, ne pa vzeti na pot velikanski kos prtljage, ker ga morda ne boste imeli kam odložiti in vam bo v napoto sredi kupeja.

Picture
Jaroslavska železniška postaja – začetek potovanja po transsibirski železnici.
Picture
Kupeji v drugem razredu na vlaku št 2. so udobni in relativno veliki.

Na vlaku od Moskve do Tajšeta – lesene hiške, babuške, koper …

Že na konzulatu so me vprašali, kaj boste počeli v Tajšetu, saj tam ni ničesar zanimivega, toda ravno to smo iskali. Vagoni v drugem razredu so udobni in prijetni za 4 potnike. Na steni kupeja je televizijski zaslon z enim samim ruskim programom. Kupe je klimatiziran, tako da je temperatura udobna za potovanje. Vlak vozi povprečno 80 – 90 km/h. V vsakem vagonu visi vozni red s časom prihoda na postajo, časom postanka in odhoda. Vsak vagon ima tudi bojler, kjer si lahko natočite vročo vodo za čaj, kavo ali kaj drugega. Mimo okna beži pokrajina, od gozdov, travnikov in pašnikov. Lesene hiške ob poti so vseh mogočih živih barv, najbolj pa prevladujejo modra, bela in zelena barva. Približali smo se gorovju Ural, ki ločuje Evropo od Azije. Gorovje je široko 300 kilometrov, a le malo odstopa na horizontu od ravninskega dela Rusije. Iz mešanih gozdov smo prišli kmalu na področje tajge in gozdne stepe. Lahko bi rekli Sibirija – speča zemlja, prihajamo.

Nekajkrat dnevno smo se ustavili za vsaj 20 minut, kar je dovolj, da smo se sprehodili po peronu in si nabavili osnovna živila in pijačo ter radovedno opazovali domačine. Babuške prodajajo na peronu sadje in zelenjavo, piroške vseh vrst in številne druge dobrote. Mimo nas so polzela mogočna mesta, kot so Perm, Jekaterinburg, kjer so umorili carja Nikolaja II in njegovo družino. Sledila je vožnja skozi stepsko pokrajino Zahodnosibirskega nižavja. Za ribje gurmane je najpomembnejši postanek v Barabinsku, kjer je izbor rib najboljši. Na vlaku je tudi restavracija, kjer ponujajo krepke ruske jedi. Njihova najpomembnejša začimba je koper, ki ga dodajo skorajda v vsako jed, od boršča, krompirja na solato in meso. Zahodna Sibirija je premrežena z mogočnimi rekami, kot so Ob, Irtiš in Jenisej. Po skoraj treh dneh vožnje smo izstopili v Tajšetu.

Picture
Vlak se vsak dan ustavi nekajkrat za vsaj 20 minut, kar je dovolj, da si nabavite hrano in pijačo za pot ter se malo sprehodite po peronu.
Picture
Transsibirska železnica je glavna transportna in gospodarska žila Rusije.

Birjusa – spokojna tišina, gostoljubnost in domače dobrote

Na železniški postaji nas je pričakal Aljoša in zapeljal v Birjuso, avtentično sibirsko vas z ozkimi makadamskimi cestami, brez asfalta, po katerih se sprehajajo gosi, ovce, krave… Prispeli smo okoli 10. ure zvečer, konec poletja je bilo še vedno svetlo. Nas 11 popotnikov so porazdelili na tri lokacije, z Lojzetom sva bivala pri Leni in Ženji. Lena nama je pripravila večerjo. Tekoče vode ni, tudi latrina je zunaj. V spokojni tišini se dobro spi, ritem življenja je počasen in prebudilo nas je sonce. Lena je že pripravila zajtrk, domača borovničeva marmelada, domača sladka smetana, domač kruh, zelo dišeč in okusen zajtrk. Z učiteljico angleščine smo se sprehodili po vasi. Prvič mi je razkazala šolo, tokrat pa smo si ogledali sirotišnico, v kateri je 70 otrok. V spremstvu Aljoše smo si lahko ogledali vse oddelke, od tistih za najmlajše do onih za malo starejše. V vasi smo bili ravno v času “krompirjevih« počitnic”. Otroci so pridno pobirali krompir, ki zraste na rodovitnih tleh Sibirije. Alkoholizem je velik problem, temu se pridružujejo v zadnjem času še drugi. Avtoritativni sistem se je porušil in vzgoja otrok je vedno težja. Nekoč sta bili v vasi dve tovarni, v eni so žagali les in v drugi pridelovali vodko. Danes sta obe popolnoma uničeni, s tem je uničena tudi prihodnost ljudi, ki živijo tukaj kot ujetniki zavoženega ekonomskega modela.
Pisana hiška v Birjusi.
Pisana hiška v Birjusi.
V Birjusi so nam postregli samo z domačimi dobrotami
V Birjusi so nam postregli samo z domačimi dobrotami.

Najbolj smo se veselili izleta s čolni v neskončna prostranstva tajge po kristalno bistri reki Birjusi, kjer se človek prepusti moči neokrnjene narave in tišini mogočnih gozdov. Za kratek čas smo postali in Ženja je skušal ujeti kakšno ribo. Na žalost nismo ulovili ničesar. Ustavili smo se na mestu, kjer ni toliko komarjev, in uživali v spokojni pokrajini. Lena je pripravila izvrsten boršč, morda pa smo si najbolj zapomnili, kako je pripravila izvrsten čaj iz divje mete. Okrepčani smo se povzpeli na vzpetino in občudovali okljuke mogočne reke ter doživljali izjemne dimenzije Sibirije. Malce nas je zmotila kratka ploha. Po povratku smo se najprej poslovili od naših čolnarjev in odšli na večerjo. Po njej so nam pripravili pravo rusko banjo iz brezove veje, najboljša nega telesa v Sibiriji. Kar težko se je posloviti od prijaznih gostiteljev. Odpeljali smo se nazaj na železniško postajo v pričakovanju novih doživetij.

Picture
Okljuki čudovite reke Birjuse.
Picture
Najbolj smo se veselili izleta s čolni v neokrnjeno tajgo.

Irkutsk – večni ogenj, most ljubezni, dekabristi …

Domačini so nam pripravili zajtrk, ker na lokalnem vlaku od Tajšeta do Irkutska ni vagona z restavracijo. Dopoldne smo prispeli v Irkutsk. Irkutsk je znano univerzitetno središče Rusije in se ponaša z odličnimi fakultetami, ki sodijo med 10 najboljših v Rusiji. Univerze obiskujejo študentje s celega sveta, največ tujcev je iz Mongolije in Kitajske. V Irkutsku živijo tudi potomci visoko izobraženih političnih izgnancev, kar daje mestu poseben čar.

Po transferju do hotela smo se odpravili v center mesta. Najprej smo šli mimo izjemne opere, bele hiše in naravoslovnega muzeja do spomenika carja Aleksandra III., ki stoji nedaleč stran od reke Angare. Potem smo se odpravili še do večnega ognja, kjer položijo novo poročeni pari šopek cvetja. Do poznega popoldneva se jih nabere kar zajetna zbirka, vsaj 30 jih je bilo. Sledil je sprehod do reke Angare preko mosta ljubezni in številni ženini nesejo svojo izvoljenko vse do reke, kjer zakleneta ključavnico ob ograjo. Poročni par spremljajo fotograf, snemalec, družice, bližnji in daljni sorodniki. Vse v Rusiji ima svojo dimenzijo, tudi poroke. Vsi poznamo rek, jih je kot Rusov, in ravno to smo doživljali v vseh mestih. 🙂

Picture
Glavni park v Irkutsku z glavno občinsko stavbo v ozadju. Pozimi krasijo park ledene skulpture.
Picture
Tržnica v Irkutsku je bogato založena z vsem, kar si poželi srce.

Nedaleč od Angare smo si ogledali notranjost najlepše katedrale svetega Epifanija v Irkutsku, restavratorska dela v notranjosti še potekajo, od zunaj pa je pravi biser pravoslavne arhitekture. Ob dogovorjeni uri nas je prišla iskat Tatjana, lokalna vodnica. S trolejbusom smo se odpravili do izjemno zanimivega muzeja Dekabristov. Dekabristi so bili »plemiški revolucionarji« predvsem častniki v ruski vojski, ki so decembra 1825 odklonili prisego novoizvoljenemu carju Nikolaju I. S tem so izrazili nestrinjanje samodržnemu režimu, bili so proti podložništvu, samovolji in cenzuri carskega režima. Uporniški častniki so se izobraževali na Zahodu in služili polku v Peterburgu. Voditelje upora so obesili, nekatere so degradirali, približno 600 pa so jih izgnali na prisilno delo v Sibirijo. V ta del carske Rusije so prinesli izgnanci tudi kulturo in izobraževanje, tako da uživajo še danes visoko spoštovanje. Po obisku muzeja smo se odpravili še do tržnice, ki je izjemno bogato založena z vsem, kar si poželi srce. Pozno zvečer sem se odpravil še po nočnem Irkutsku, ki je živahno mesto vse do 22. ure, potem pa se mesto prepusti tišini mogočne Sibirije.

Picture
Nekatere hiše oziroma vile dekabristov so povsem obnovljene.
Picture
Katedrala sv. Epifanija, ki velja za pravi biser pravoslavne arhitekture.

Bajkalsko jezero – legenda o Bajkalu in Angari, nerpe, krožna železnica in lodke

Po zajtrku smo se odpravili iz Irkutska proti Bajkalu, kot ga skrajšano imenujejo Rusi. Do Bajkala je približno 70 km vožnje. Na poti do jezera se nahaja izvrsten muzej sibirske lesene arhitekture na prostem. V čudovitem okolju so predstavljena lesena poslopja iz številnih predelov Sibirije. V notranjosti poslopij smo se seznanili z bogato kulturo in zgodovino s tega področja, prav tako smo spoznali, s čim so se nekoč ukvarjali v tem odmaknjenem delu sveta. Še posebej prijeten je sprehod po brezovem gozdu, ki se septembra obarva v jesenske barve. Vodnica nam je pripovedovala o gozdovih cedre in seveda ni pozabila na legendo o Bajkalu in Angari: “V jezero priteka skoraj 340 rek, sinov Bajkala, izteka pa samo ena – Angara, hči Bajkala. Oče Bajkal je imel edino hčer Angaro, ki jo je neskončno ljubil. Neke noči se je Angara odpravila k svojemu ljubljenemu fantu Jeniseju. Oče je nasprotoval, da bi bila skupaj z ljubljenim izbrancem. Oče Bajkal ljubezni ni odobraval, se razjezil in vrgel za njo kamen, skalo, ki leži na iztoku Bajkala v Angaro, a je bilo prepozno.  Njune ljubezni ni mogel preprečiti in Angara je stekla k Jeniseju. Ta čer, imenovana tudi šamanska skala, stoji še danes in ločuje Bajkal od Angare.
Picture
Bajkalsko jezero ob sončnem zahodu. Gre za najstarejše in najgloblje jezero na svetu. Veliko je za približno eno in pol Slovenije.
Picture
Idilična vas ob Bajkalskem jezeru, od koder se odpira čudovit pogled na jezero in predstavlja odlično kuliso za fotografiranje.

Ob Bajkalu smo se najprej ustavili v limnološkem inštitutu, ki gosti muzej, posvečen Bajkalu. V muzeju se v akvariju nahajajo priljubljene nerpe, edini sladkovodni tjulnji. Bajkal je s 1.642 metrov najgloblje in z več kot 25 milijoni let najstarejše jezero na našem planetu. Leta 1996 je postalo območje Bajkala del naravne dediščine UNESC-a. Jezero je z 31.492 km2 veliko približno kot 1 in pol Slovenije. V jezeru je okoli 1500 živalskih in 1000 rastlinskih vrst. Dve tretjini flore in favne sta endemični. Po ogledu muzeja smo se odpravili v »center« vasi Listvjanka. Na tržnici smo okusili kulinarične dobrote iz Bajkala, ribe omul. Tudi ob Bajkalu smo bili priča porokam. Jezero ponuja odlično kuliso za fotografije. Na vsak način ne moremo mimo stojnic s spominki. Tu je takoj opazen čaroit, poldragi kamen vijolične barve, ki menda obuja čustva in pomirja agresijo ter se nahaja samo v Sibiriji. Tokrat smo večerjali v lokalni restavraciji, kjer so nam postregli dobrote iz lokalne kuhinje. Tako na solati ni manjkal kaviar. Temu primerna je bila tudi cena. Najbolj vztrajni smo naredili še krajši pohod na vzpetino nad vasjo, da smo imeli še lepši pogled na Bajkalsko jezero v času sončnega zahoda.

Picture
Poseben vlak na krožni bajkalski železnici ne vozi hitreje kot 40 km/h. Ob tem pa naredi še nekaj daljših postankov, kjer lahko resnično absorbirate lepoto Bajkalskega jezera.
Picture
Krožna bajkalska železnica je gradbeni presežek začetka 20. stoletja. Na 89 kilometrih so pred več kot 100 leti zgradili 39 tunelov, mostov in kamnitih zidov.

Naslednje jutro smo se s taksiji odpravili do pomola, od koder vozi trajekt na drugo stran Bajkala. Port Bajkal je vas, ki je imela za seboj že precej boljše čase, a v zadnjem času se tudi tukaj stvari obračajo na bolje. Naredili smo nekaj posnetkov ob obnovljeni lokomotivi in se okoli 11. ure vkrcali na vlak. Na jugozahodnem delu Bajkala je speljana Bajkalska krožna železnica, ki je stara več kot sto let in je izjemna tudi zaradi svoje gradnje. Na 89 kilometrih so pred več kot 100 leti zgradili 39 tunelov, mostov in kamnitih zidov. Vlak potuje z največ 40 km/h ob tem pa naredi še nekaj daljših postankov, kjer smo lahko resnično absorbirali lepoto Bajkalskega jezera. Poseben čar potovanju so dodale še jesenske barve. Pri prvem postanku smo se takoj odpravili do jezera in preverili, kako hladno je. Modrozelena barva Bajkala je z belimi brezami in rumenimi listi prava paša za oči. Pri naslednjem postanku smo se sprehodili skozi tunel in občudovali mojstrovine takratnih gradbenih inženirjev. Sprva so zgradili ozkotirno železnico, da so se prebili od Sljudanke do Port Baikala, poleg te proge pa so zgradili še širokotirno železnico, ki dejansko še danes služi svojemu namenu. Najdaljši postanek ima vlak v vasi Polovinnaja, na polovici poti, vsaj tako si lahko razložimo ime. Domačini so ponujali vožnje z lodkami – čolni, najbolj pa nas je navdušila skupina ruskih popotnic, ki so pele Danielovo pesem Julie v ruskem jeziku. Ko sem pristavil stojalo s kamero, so zahtevale sprva 1000 dolarjev. Ko sem jim povedal, da sem iz bivše Jugoslavije, je bilo snemanje brezplačno. Iste popotnice so nas še enkrat navdušile na naslednjem postanku, to pot so ubrano pele ruske pesmi. Ta dan je resnično lepo izzvenel in zvečer ob 19. uri smo prispeli v Sljudanko. Številne železniške postaje so v Rusiji pravi arhitekturni biseri. V Sljudanki je železniška postaja iz neobdelanega marmorja. Naš vlak v Mongolijo je imel odhod malo po polnoči, tako da smo si krajšali čas tudi z igranjem šaha in kart.

Si tudi vi želite doživeti to nepozabno potovanje?Sanjsko potovanje po tirih transsibirske in transmongolske železnice čez tri izjemne pokrajine (Rusija, Mongolija, Kitajska) vas bo navdušilo. Potovanje ponuja neizmerno veliko zanimivih motivov in očarani boste nad čudovito naravo in gostoljubnostjo domačinov. Če bi radi doživeli to enkratno potovanje in videli te tri izjemne pokrajine, se nam pridružite.


VEČ O POTOVANJU S TRANSSIBIRSKO ŽELEZNICO >>

Komentirajte!

Ali ste se tudi vi že peljali po transsibirski železnici? Kaj vas je najbolj navdušilo? Se želite odpraviti na to potovanje in potrebujete dodatne informacije? Vprašajte in odgovorili vam bomo …