V prejšnji številki ste lahko prebrali prvi del potopisa potovanja po transsibirski železnici. Tokrat lahko preberete nadaljevanje, kjer se je Damjan odpravil iz Bajkala v Mongolijo in naprej do Pekinga. Prepričali so se, zakaj imenujejo Mongolijo tudi pokrajina med nebom in zemljo, spoznali nomadsko življenje, uživali v lepotah narave ter videli zadnje prave divje konje. Prav tako jih je navdušila Kitajska, kjer so si podrobneje ogledali prestolnico Peking z največjim trgom na svetu in prepovedanim mestom, olimpijski stadion (Lastovičje gnezdo) iz leta 2008 ter največji gradbeni objekt sveta – kitajski zid. Unikatna doživetja, ki so potovanje spremenila v nepozabno doživetje in raj spominov.
Še zadnji kilometri Sibirije, mogočna reka Salenga, potrpljenje na meji …
Še posebej slikovit je del poti ob mogočni reki Salengi, ki je največji pritok Bajkala. Temno modra bistra reka, plodovite ravnice in v ozadju gore so pogledi, ki se neprestano spreminjajo ob vožnji skozi posamezna naselja.
Po kilometrih smo že zdavnaj v drugi polovici potovanja, pred nami pa sta še dve izjemni deželi, Mongolija in Kitajska. Počasi zapuščamo Rusijo in Sibirijo. Pot nas vodi ob južni obali Bajkalskega jezera in takrat smo že precej časa v Burjatiji, katere glavno mesto je Ulan-Ude. Še posebej slikovit je del poti ob mogočni reki Salengi, ki je največji pritok Bajkala. Temno modra bistra reka, plodovite ravnice in v ozadju gore so pogledi, ki se neprestano spreminjajo ob vožnji skozi posamezna naselja. Predzadnji daljši postanek v Rusiji smo naredi v Ulan-Udeju. Kot vsa ruska mesta se tudi to mesto hitro razvija. Potem vlak zavije proti jugu in se odcepi od kraka, ki vodi do Vladivostoka. Vlak se ustavi v Nauškem, na meji med Rusijo in Mongolijo. Za vstop v to deželo je potrebno nekaj potrpljenja. Postanek vzame kar nekaj ur, ki smo jih, kolikor se je dalo, dobro izkoristili. Del skupine jo je mahnil kar na bližnji hrib, kot vodnik pa sem se sprehajal po veliki vasi in opazoval življenje, ki teče tukaj zelo počasi. Nekaj osnovnih živil se da dobiti v nekaj trgovinah, ki so nedaleč stran od železniške postaje. To je dobro vedeti, ker vlak nima restavracije.
Mongolija – nomadsko življenje, 250 sončnih dni, od -40°C do + 40°C, največji Buda …
Mongolija je celinska država, ki se nahaja med Rusijo in Kitajsko. Na videz je velika praznina, ki jo povezuje nebo in zemlja in je ena izmed zadnjih dežel na planetu, kjer je nomadsko življenje še vedno živa tradicija. S samo 1,7 ljudi na km² ima Mongolija najnižjo gostoto prebivalstva na svetu, če upoštevamo neodvisne države. Karkoli tukaj počnete kot popotnik, ste v tesnem občestvu z naravo in njenimi nomadskimi prebivalci. Mongolija je dežela modrega neba in to z dobrim razlogom. Kar 250 dni je sončnih, pozimi je lahko izjemno mrzlo, temperature se lahko spustijo tudi pod -40 ºC, poletja pa so lahko izjemno vroča, v puščavah je z lahkoto + 40 ºC. Septembra je čez dan še zelo toplo, noči pa so že hladnejše. To je samo nekaj podatkov o tej deželi. Ko vlak po dolgem postanku vendarle zapusti še mongolsko obmejno mesto, zagledamo še v mraku prve gere ob rekah, preden se je povsem stemnilo in smo se spravili k nočnemu počitku. Tudi zjutraj smo bili pokonci že ob svitu, kot da bi čakali sončni vzhod. Malo po šesti uri smo že bili v Ulan Batorju. Po kratkem transferju do hotela smo pozajtrkovali in imeli krajši počitek.
Potem smo že nadaljevali z ogledom največjega budističnega templja v Mongoliji – Gandan. Najboljši čas za to je dopoldne, ko imajo menihi ceremonije in molitve. Menda molijo in pojejo v tibetanščini, tako da večina Mongolov nima kaj dosti od molitev. V templju hranijo tudi največjega stoječega Budo. Original so jim odnesli med 2. svetovno vojno. Mongoli so ga iskali marsikje, tisti, ki so vedeli, so molčali, tako da se je za njim izgubila vsaka sled. Danes stojijo nedaleč stran še ogromna Budina stopala. V kompleksu je tudi šola in prav zanimivo drevo, v katerem sta dve vdolbini. Budisti verjamejo, da so to odtisi Budinih prstov. V drevesne špranje pa se lahko verniki izpovejo. Po ogledu templja in ko smo še mi zavrteli molilnike, smo najprej zavili v trgovino, da smo se založili z osnovnimi potrebščinami, potem se je začelo naše potovanje v centralno Mongolijo.
Prihod v Ulan Bator (prestolnico Mongolije) ob sončnem vzhodu.Gandan tempelj – največji budistični tempelj v Mongoliji. V templju hranijo tudi največjega stoječega Budo, nedaleč stran pa še ogromna Budina stopala.
Karakorum, pokrajina med nebom in zemljo, črede živine, tržnica …
Do Karakoruma, ki je bil v 13. stoletju okoli 10 let prestolnica velikega Mongolskega cesarstva, vodi skoraj v celoti asfaltirana cesta. Ko smo zapustili prestolnico, so se nam odprla prostranstva te dežele in počasi smo začeli dojemati dimenzije te pokrajine. Določeni predeli, tam kjer so reke, so tudi ogromna polja, tako da Mongolija ni samo stepa in puščava. Ob tako pomembni prometni žili so tudi zdaj manjša in malce večja naselja. Ogromno je čred ovac, koz, konj in govedi, pa tudi jakov in kamel, kjer se pojavijo puščavske sipine. Kjer je voda, bodisi reke ali manjša jezera, je največ živine. Ob cestah je tudi precej povožene živine, ki je pravi raj za jastrebe in orle. Z vmesnim postankom za kosilo ter številnimi foto stopi za fotografijo pokrajine in ptic se je pot do Karakoruma zavlekla pozno v večer. Tam pa so nas pričakali s slastno večerjo. Naslednji dan smo se prepustili lepotam nekdanje mongolske prestolnice. Najprej smo jo mahnili peš na sosednji hrib. Po poti navzdol smo imeli čudovit razgled na samostan Edene Zuu, ki je eden najstarejših ohranjenih budističnih samostanov v Mongoliji. Voznika sta nas čakala nedaleč stran od velikega falusa, ki simbolizira moško plodnost, velika razpoka na hribu pa žensko plodnost. Potem smo si ogledali še sam samostanski kompleks. Prišli smo še ob pravem času, menihi reda rumenih klobukov so bili pri svojem obredu in molitvi. Pred kosilom smo si ogledali tržnico. Starejši so igrali tam biljard, dobi pa se skoraj vse, od šivanke do mopeda.
1 od 4
Mongolija je čudovita pokrajina med nebom in zemljo.
Karakorum - mesto, ki je bilo za kratek čas v 13. stoletju prestolnica mongolskega cesarstva.
Po kosilu smo se zapeljali do vzpetine, od koder smo lahko občudovali okljuke reke Orhon, ki je del svetovne kulturne dediščine. V času Džingis Kanaso bila po vsej verjetnosti pobočja prekrita z gozdovi, dolina reke Orhon pa je bila ena prvih poljedelskih območij Mongolije. Deževje zareže v blatne ceste globoke jarke in prava umetnost je voziti tudi po mestu, občasno smo vozili tudi po treh kolesih. Smo pa takoj opazili gručo otrok, ki so pridno pobirali smeti in odpadke. Na vzpetini je ogromen spomenik, ki prikazuje Mongolijo v različnih zgodovinskih obdobjih. Na višku moči je obsegala ta država okoli 30 milijonov km2 in je s tem bila največja država, kar jih je bilo na našem planetu. Nam najbližje je bila zlata horda v Budimpešti. Potem sta nas voznika zapeljala še k pravim nomadom, k vodnikovim sorodnikom. Z glavne ceste smo krenili kar po brežini, en avto je sicer rahlo nasedel, potem pa smo le prišli na kolovozno pot. Po njej smo se vozili še kar nekaj časa. Enkrat smo se vmes ustavili za foto postanek, ker nas je preletel jastreb. Srečno smo prispeli do vodnikovih sorodnikov, ki so nas lepo postregli s samimi domačimi dobrotami iz mleka. Njegova teta je pri 86 letih še vedno čila in zdrava, živi pa skupaj z eno od hčera in njenim možem. V daljavi se je razlivala ploha in na nebu se je prikazala čudovita mavrica. Opazovali smo lahko jake s teleti, nato pa so jih še molzli. Po še enem zelo aktivnem dnevu smo se vrnili v turistični kamp, ki leži ravno prav nad mestom, da ga lahko občudujemo v polnem sijaju, prav tako pa tudi sončni zahod in v rumeno obarvane hribe.
Ceste v Mongoliji so marsikje, tudi v mestih, zelo slabe in ponekod komaj prevozne.Čudovita mavrica po redkem dežju.
Geri za 1000 €, narodni park Hustain, zadnji pravi divji konji na svetu …
Lokalni vodnik je bil izjemen. Po zajtrku nas je peljal do mojstra, ki izdeluje gere in jih tudi izvaža v Zahodno Evropo. Zelo lepo izdelan, izrezljan in pobarvan ger stane dobrih 1000 €, tako da se za ta denar pri njih reši stanovanjski problem. Za nas je naredil še nekaj čudovitih lesenih figuric, potem pa smo se odpravili na vožnjo proti narodnemu parku Hustain, kjer živijo prezwalski konji – zadnji pravi divji konji na svetu. Zopet smo se nekaj časa vozili po cesti in nekaj časa ob cesti. Opazili smo veliko orlov in drugih ptic, zato smo naredili precej več foto postankov, kot smo načrtovali. Ustavili smo se v pravi puščavi in se na kratko sprehodili še na kameljem sedlu. Ob poti smo lahko občudovali še obred šamanov. Prispeli smo do mesta, kjer smo imeli postanek za kosilo. Pred nami je bila še dolga in zanimiva vožnja, potem pa smo le skrenili z glavne ceste v naravni rezervat. Malce nas je preganjalo tudi sonce, zato smo se takoj odpravili v osrčje rezervata, da izsledimo prezwalske konje. Večina obiskovalcev narodnega parka se je že vračala v naselje gerov. A vztrajnost se nam je poplačala, zagledali smo veliko čredo teh imenitnih in plemenitih živali, ki so jih v naravi iztrebili v 60. letih prejšnjega stoletja. Ko smo se vračali, smo opazili še dve majhni čredi za popoln dan.
Prezwalski konji – zadnji pravi divji konji na svetu.
Zadnji dan potovanja je bil namenjen mongolski prestolnici Ulan Bator. Milijonsko mesto se duši v prometu, zato smo potrebovali kar nekaj časa, da smo se prebili v središče mesta na osrednji trg, ki se imenuje po njihovem rdečem junaku, Suhe Bator. Parlament krasijo velikani mongolske zgodovine, Džingis Kan, Batu Kan in Kublaj Kan. Izjemno zanimiv je muzej v parlamentarni zgradbi, prav tako je zanimiv njihov nacionalni muzej, ki je oddaljen manj kot 100 metrov, če vas zanima bogata zgodovina osvajanj in nomadskega življenja. Po kosilu sta ostali samo dve uri za nakupovanje, kajti zvečer smo se že pripravili na pester folklorni program z mongolskimi pesmimi in plesom. Nastop nas je navdušil, uživali smo od prve do zadnje minute umetniške predstave, še posebej nas je navdušilo grleno petje in akrobatski program za konec. Potem smo se prepustili še kulinaričnim užitkom v mongolski restavraciji. Res popolno kratko potovanje po Mongoliji. Zgodaj zjutraj smo odšli na železniško postajo in se v enkratni jutranji svetlobi vkrcali na vlak. Kitajski vlak med Ulan Batorjem in Pekingom je še nekoliko modernejši od ruskega, tudi na tem področju tekmujeta Rusija in Kitajska. Izjemno zanimive pa so lokomotive. Ker proga skozi Mongolijo ni elektrificirana, so v uporabi stare lokomotive iz časov Sovjetske zveze. Počasi zapuščamo velemesto, pokrajina se iz travnato zelene počasi spreminja v kamnito puščavo, v daljavi lahko občasno zagledamo tudi sipine puščave Gobi. Tu in tam lahko opazimo, zdaj bližje železnici potem zopet v daljavi, kako majhno naselje sredi na pol puste pokrajine. Opazimo lahko tudi rudnike, ki so odprti. Mongolija je izjemno bogata z rudnim bogastvom. Z nekaj vmesnimi postanki smo prispeli do mongolsko-kitajske meje, kjer smo do neke mere ponovili postopke in izpolnjevanje zajetnega kupa obrazcev. Pot smo si krajšali z občudovanjem menjav koles, z ruskih širokih tirov smo prešli na ožje evropske in kitajske standarde.
Folklorna predstava s plesi in pesmimi se običajno konča z izjemnim akrobatskim programom.
Zanimiva stara mongolska lokomotiva še iz časov Sovjetske zveze.
Dežela iznajdb, nepopisne gneče, največjega trga na svetu, dremež sredi dne …
Na Kitajskem se pokrajina zopet spremeni, pot je speljana ob ozkih in globokih dolinah mogočnih rek, več je zelenja, več je vlage, a v drugi polovici septembra ni več toliko soparine, po kateri je Peking tako znan. Če bi me vprašali, kdaj je idealen čas, bi vam svetoval takole, da prispete v Peking konec septembra, ko je mesto povsem okrašeno in ko Kitajci 2. oktobra praznujejo svoj nacionalni praznik. Ostala nam je le še Kitajska, četrta največja država na svetu, ki jo upravičeno imenujemo deželo velikih iznajdb, odkritij, filozofije in umetnosti. Od te dežele smo si nekoliko podrobneje ogledali njihovo prestolnico – Peking. Malo po 2. uri popoldne smo prispeli v Peking, kjer smo se najprej srečali z nepopisno gnečo. Po dolgih prehodih, podhodih in stopnicah smo vendarle prišli na prosto več kot 20 milijonskega mesta, ki ima površino večjo kot ¾ Slovenije. Najprej smo se odpravili do Trga nebeškega miru – Tiennanmena, ki je največji trg na svetu, katerega idejni oče je Mao Dzedung. Na tem mestu se je odigralo veliko ključnih dogodkov novejše kitajske zgodovine, med drugim tudi tragičen dogodek iz zadnjih študentskih demonstracij leta 1989. Potem smo se zapeljali še do našega hotela v centru mesta. Po namestitvi smo se odpravili v bližnjo restavracijo in okusili dobrote kitajske kuhinje. Najbolj nam je ostala v spominu juha. Dva sva jo naročila, a sva jo dobila toliko, da bi je bilo dovolj za vsaj 20 ljudi. Tudi center ima svoja nasprotja, na eni strani mondeni hoteli, med glavnimi ulicami pa je še vidno življenje Kitajcev, ki se preživljajo iz dneva v dan v majhnih barakah. Kar nekajkrat sem opazil, da tako receptorji kot strežniki malce zakinkajo. Kitajci imajo glede kratkega spanja med delom zdrav pogled na človeka, kakšen dremež človeku prav pride sredi belega dne. Z najbolj vztrajnimi sopotniki sem se podal tudi na večerni sprehod po mestu. Najbolj zanimiva je hrana, ko jo lahko takole človek opazuje. Na srečo smo imeli že polne želodce, za »posladek« pa se lahko dobijo škorpijoni, številne vrste žuželk, od stonog do pajkov in seveda kač, lahko bi rekli, da jejo vse, kar leze in kar gre, več kot ima nog, bolj je eksotično. Imajo pa tudi izvrstne testenine in seveda sladice. Povratek smo si skrajšali z moderno podzemno železnico, vožnja z metrojem pa je resnično cenovno ugodna.
Trg nebeškega miru – največji trg na svetu in prostor, kjer se je odigralo veliko ključnih dogodkov novejše kitajske zgodovine.Kitajska je znana po odlični kuhinji in “specialitetah”, saj lahko dobite vse, kar leze in kar gre, več kot ima nog, bolj je eksotično 🙂
Prepovedano mesto, dnevno več kot 80.000 obiskovalcev, WC-ji 4*, Ptičje gnezdo …
Peking ima veliko znamenitosti, tako da smo se osredotočili na najpomembnejše. Najprej smo se odpravili v prepovedano mesto, kjer nas je prevzela nekdanja cesarska palača s svojimi pagodami, vrtovi in dvoranami. Zgrajena je bila v začetku 15. stoletja, v njej pa so živeli cesarji sprva dinastije Ming, potem pa dinastije Qing do leta 1911. Pozorne opazovalke so takoj opazile, da marsikaj manjka v prekrasnih palačah. Kolikor sem izvedel, so bogastvo iz palač odpeljali na Tajvan, kjer so se naselili nasprotniki kitajskega komunističnega režima v 30. letih prejšnjega stoletja. Dnevno jih obišče več kot 80.000 obiskovalcev, v konicah pa se lahko obisk podvoji. Vsakih toliko časa smo se dobili ob dogovorjenem času in na dogovorjenem mestu, da se ne bi izgubili. Tudi za čistočo stranišč je urejeno, WC-ji so imeli 4*. Po zadnjih kitajskih zakonih sta lahko v stranišču naenkrat samo dve muhi, tako da je preverjanje sila enostavno. 🙂 Na koncu prepovedanega mesta je pravi gaj z mogočnimi drevesi in skalnjak iz kamenja, ki so ga pripeljali z obale. Tukaj so nekoč prihajala k cesarju mlada dekleta, če so mu bila všeč, so postale konkubine.
Potem smo se odpravili do olimpijskega kompleksa in občudovali znameniti stadion »Ptičje gnezdo« in Water Cube, kjer so bile plavalne prireditve in seveda mesto, kjer je gorel olimpijski ogenj. Po postanku za kosilo smo si ogledali še grobnice dinastije Ming, kjer je pokopanih 13 njihovih cesarjev. Edini grob, ki je danes odprt za javnost, je grob cesarja Wanlija, ki je spremenjen v muzej, v katerem so shranjene čudovite starine in umetnine tudi iz žada in zlata iz časa Mingov. Za konec ogleda smo se sprehodili še po duhovni poti Shen Dao, ki je dolga aleja, ob kateri so na obeh straneh postavljeni ogromni kamniti čuvaji v človeških in živalskih upodobitvah. Pozno popoldne smo se prebili do hotela in imeli dovolj časa za večerjo v bližnji restavraciji. Dan smo končali z ogledom kitajske opere, ki nas je prav tako navdušila. Ker smo prišli dovolj zgodaj, smo lahko opazovali umetnike pri ličenju in oblačenju za nastop. Še posebej dober vtis na nas je naredil akrobatski vložek na koncu predstave. Za nami je bil še en poln dan, naslednja dva pa smo namerno malce razbremenili.
1 od 4
Prepovedano mesto, kjer nas je prevzela nekdanja cesarska palača s svojimi pagodami, vrtovi in dvoranami in katerega dnevno obišče več kot 80.000 obiskovalcev.
Nočni sprehod po Pekingu je prava paša za oči.
Lastovičje gnezdo - olimpijski stadion iz leta 2008.
Priprave na kitajsko opero. Pred predstavo si lahko v živo ogledate, kako se igralci ličijo.
Kitajski zid – največji gradbeni objekt sveta, nepozabno doživetje in raj spominov
Obisk Pekinga ni popoln brez obiska kitajskega zidu. Fortifikacijo so začeli graditi že v 7. stoletju pred Kristusom in se po najnovejših dognanjih razteza na dolžini skoraj 21.200 km in obsega zavidljivih 43.721 objektov in postojank. Zato je tudi največji gradbeni objekt sveta, ki se razteza skozi 15 kitajskih provinc. Nekateri upoštevajo samo del zidu, ki je bil zgrajen v času dinastije Mingov, od leta 1368 do leta 1644. Danes je ohranjen samo majhen del, manj kot 10%, velik del ohranjenega zidu pa se nahaja severno od Pekinga, ta odsek je dolg okoli 600 km. Sprva smo si ogledali del zidu z imenom Simatai, drugič pa Badaling. Oba dela sta impozantna, prvi je precej bolj oddaljen od Pekinga, zato je gneča manjša. Oba sta dostopna z gondolo, zaradi vse večjega obiska načrtujejo še več mest za ogled te mojstrovine, nekatera obstoječa ogledna mesta pa širijo. Ker je bila to za nas edina znamenitost dneva, smo lahko resnično uživali v lepoti pokrajine in zidu. Znam si predstavljati, da je poleti izjemno vroče in soparno in da vidljivost ni najboljša. Konec septembra je že boljši čas, zna pa biti božansko tudi pozimi.
Veliki kitajski zid, največja gradbena mojstrovina sveta.
Nočni utrip Pekinga.
Če bi opisoval še druge znamenitosti od Poletne palače, Nebeškega templja, obiska trgovine s svilenimi izdelki in vse dogodivščine in pripetljaje, od vožnje z rikšo in pokušine sviloprejk in kač, bi potreboval še vsaj en del. Potovanje od Moskve do Pekinga je sanjsko potovanje in mi smo ga zaključili na najboljši možen način, z večerjo v eni od najbolj slavnih kitajskih restavraciji Pekinška račka. Na potovanju smo spoznavali 3 dežele, 3 kulture in 3 kulinarike. Osebno mi je to potovanje s fotografskega zornega kota morda celo najbolj všeč, kar sem jih naredil, saj se izjemni motivi ponujajo pravzaprav vsepovsod. Predvsem pa o teh deželah veliko slišimo in bolj malo vidimo, kar daje potovanju še posebno vrednost. Tudi program je bil skrbno pripravljen, ne samo muzeji in atrakcije, ampak tudi unikatna doživetja in pristni stiki z domačini, ki potovanje spremenijo v nepozabno doživetje in raj spominov.
Preprost domačin.
Si tudi vi želite doživeti to nepozabno potovanje?
Sanjsko potovanje po tirih transsibirske in transmongolske železnice čez tri izjemne pokrajine (Rusija, Mongolija, Kitajska), ki vas bo navdušilo. Potovanje ponuja neizmerno veliko zanimivih motivov in očarani boste nad čudovito naravo in gostoljubnostjo domačinov. Če bi radi doživeli to enkratno potovanje in videli te tri izjemne pokrajine, se nam pridružite.
